Glasbeni svet je v 64. letu zapustila legendarna Donna Summer. Po dolgotrajni bitki z rakom, je tako še zadnjič ugledala luč sveta za seboj pa pustilo izjemno diskografijo. Dobitnica 5 Grammy-jev in ustvarjalka številnih platinastih ter zlatih plošč je prišla najbolj do izraza v prominentni disco-eri koncem sedemdesetih let, na lestvicah pa je posegala v višave še s svojim zadnjim studijskim izdelkom izpred štirih let. V zelo konsistentni karieri ste jo lahko slišali izza ozadja produkcijskih vzorcev v komadih “Love to Love You Baby”, “No more Tears”,  “I Feel Love”, ki so jih uporabili Eyedea & Abilities, Raekwon, in novodobni Nu-Disco kreatorji tipa Lindstrom ter elektronski ikoniki tipa Venga Boys. Seveda je to samo kapljica v morje, ki jih nudijo zvočni valovi te R’n'B/disco kraljice, ki se pri nas ni nikoli tako obnesla, kar je zagotovo velika krivica. Diskografske zmožnosti pa morda v prihodnosti, ko nam uspe ves material pretvoriti v mp3 zbirko. Naj počiva v miru! Zagotovo jo bomo pogrešali.

RIP

Share and Enjoy

To so back in the day poslušali vsi. Iz zvočnikov svojih kasetofonov ali iz slušalk svojih walkmanov. Jodeci je skupina, ki je nastala ob združitvi dveh dvojic bratov: K-Ci & Jojo ter DeVante Swing in Mr. Dalvin. DeVante je bil zavrnjen na avdiciji za dopolnitev benda, ki ga je takrat iskal Prince ter se nato s svojim bratom pridružil takrat še duetu K-Ci-ja in Jojo-a, ki sta pošiljala naokoli svoje demo posnetke. Takrat je zadevo opazil Heavy D in vse ostalo je zgodovina. Pri Uptown Records je skupino vzel v roke Sean “Puffy” Combs in jih izpilil, da so ob svojem klasičnem Swing soul soundu nosili tudi kasneje značilni hip hop soul zvok, ki je odlikoval njegove Bad Boy pevce. Pri kreiranju prvenca skupine sta produkcijske vajeti prevzela predvsem Mr. Dalvin in Swing sama, medtem ko je takratna ikona Al B. Sure produciral prvi naslovni singel, ki se je prijel in posegel visoko po lestvicah. Vrhove lestvic so ob mešanju swinga ob klasični tematiki R’n'B-ja prepleteni s soul groove-om, zlahka prevzeli z njihovimi največjimi uspešnicami “Stay” in “Come and talk to me”, kar bo starejša generacija brez problema prepoznala, saj so se zadeve redno vrtele tudi po nekaterih domačih radijskih postajah. Hiphoperskim glavam bo precej bližje, vsaj produkcijsko, druga polovica albuma, ki nudi poslušalcu nekoliko ‘trše’ matrice, vsebinsko pa so bili fantje od štarta pa do današnjega dne pravi “Ladies’ loverji”. Gre torej za zadevo, ki nosi klasični pridih devetdesetih, zagotovo pa vam ne bo škodilo malo podoživljanja tovrstnih mešanic žanrov, sploh pa teh klasičnih začetkov neo-soula. Pa preverite.

DOLPOTEGNI ZADEVO TUKAJ!!!
podpri artiste in kupi original tukaj za 4,99 $!!!

peace!

Share and Enjoy

Svet jo je spoznal na remiksu klasičnega Cool J posse cuta, “I Shot Ya”. V tistem trenutku, ko je ženski delež hiphopa resnično potreboval močnejše predstavništvo, kot so ga nudile že bledeče skupine tipa Salt-N-Peppa, ob dani celi seriji generičnih reperk, je ob vroči Lil’ Kim zapolnila vrzel še Foxy. Še nepodpisana artistka, je zablesetela na Jay-z-jevem “Ain’t No Nigga” singlu, nakar so se založbe podale v vojno za to mlado raperko. Najstnico je tako pridobil Def Jam, ki je svojo prevlado brez problema kronal še z njenim prvencem leto kasneje. Debitantski singel je vseboval nekoliko bolj radiu prijazen zvok s skupino Blackstreet na gostovanju, izjemen hit pa je postal “I’ll Be”, kjer se je gostovanje obrnilo, saj se je tokrat Jay priključil njej. Medtem ko se je album precej bolje postaral, zagotovo ni v celoti uspel prepričati najzahtevnejših liricistov ob času izida. Material namenjen singlom je seveda jasen in ima enotni cilj: radijsko predvajanje. Slednje se je tudi realiziralo, saj je album v ZDA eventualno postal platinast, omogočil pa tudi nadalnji razvoj komaj sedemnajstletne raperke, ki se je kasneje priključili skupini The Firm (z Nasom, AZ-jem, Cormego).
Osebno so se mi pecej bolj vtisnili v spomin kolaboti, kjer se pojavi Havoc (Mobb Deep), “The Promise” in pa naslovni komad, kjer gostuje Method Man. Ta dvojec je verjetno tudi večji posladek za glave, ki ne marajo R’n'B tipa podlag, ki krasijo to ploščo. V relativno kratkem debiju nas gospodična Brown ne prepriča v celoti – razen, če ste eden tistih, ki jim je všeč vse kar je izšlo v devetdesetih (tudi slabši material). Vsekakor pa bo to poslastica za žensko populacijo, ki potrebuje nek oddih od trdih in pretirano agresivnih ritmov – tudi te nam raperka seveda servira, vendar je zadeva že zavoljo produkcije precej omiljena in lažje konzumirajoča preprostim ušesom. Vsekakor pa ne gre spregledati njenega izjemnega talenta, ki ga je šele začela piliti pri tako mladih letih. Preveri & Njoy!

DOLPOTEGNI ZADEVO TUKAJ!!!
podpri artistko in kupi original tukaj!!!

Peace.

Share and Enjoy

Po izjemnem prodoru na svetovni hiphoperski sceni, se je Eminem odločil izpolniti dano obljubo svojim prijateljem in se ‘vrnil’ po njih.  D12 seveda v tistem času ni bil aktiven, saj sta bila Em in Bizarre še vedno člana Outsidaz-ov, Proof pa se je trudil skupino obuditi. Tako je poklical sledeči team: Bizzare, Bugz, pridružila pa sta se še duo Da Brigade (Kon Artis in Kuniva). Kot zadnji je ekipo zapolnil še Swift – vendar po tragični smrti Bugza se je eno mesto ponovno sprostilo – kar je pomenilo, da se je lahko vnovič pridružil originalni član, Eminem. Vse ostalo je znano – lačni fantje so skupaj sproducirali izjemno zanimiv mainstreamovski album, ki je verjetno zadovoljil še kako zahtevne underground glave, sploh zavoljo svojega temnejšega tona, kljub komičnim vložkom.
Sam album je nekakšno nadaljevanje tega, kar smo lahko že doživeli na Emovem drugem albumu s komadi “Amityville” in “Under the Influence”, z raznimi acid rap vložki, s pančlajni, z domiselnimi idejami, ki smo jih bili vajeni od Shady-ja  (Swift -“Shit Can Happen”).:

“…The feds can’t hold me, I hold feds
I was born wit a dark ass cloud over my head
Raining acid, you can’t refrain from gettin yo’ ass kicked
Cause you talk too much you ask for it
I’m on some massive shit, everybody ignore me
They wouldn’t fuck with me if I was performin at an orgy…”

Kdor je mislil, da je Eminem raper z najbolj bolnimi idejami znotraj svoje ekipe, se je krepko zmotil. Bizzare ima toliko bolnih domislic, da si je potrebno njegove verze res večkrat predvajati, saj imajo kar nekaj komične vrednosti, kar opraviči njegove ostale minuse pri deliveriju, kjer se spet sorazmerno menjujejo člani med seboj – kar se tiče tega, kdo je boljši.
(Bizarre - “American Psycho”):

“…It’s Friday night, I’m at a rave again
Pickin up transvestites on my Harley-Davidson
My girlfriend’s a crackhead whore
She’ll come to your door, suck your dick on the floor
and take your bottles to the store
Have you ever seen a bitch get beat because she won’t cheat
Run the street and suck another nigga’s meat?
My son’s sixteen years old with nowhere to stay
I told him he wasn’t mine, slammed the door in his face
And I ain’t got no food, my job I’ve been cheated
My girlfriend had a miscarriage… I had to eat it …”

To je seveda samo zgled tega kar pričakovati. Marsikateri glavi bo verjetno ljubši stil, ki ga vnaša general skupine Proof, medtem ko mi je osebno zanimivejši Swifty. Produkcijsko sta imela vajeti čez Eminem in Mr. Porter (Kon Artis), pomagal pa je tudi Dr. Dre. Verjetno se spomnite komičnega in v video verziji močno cenzuriranega (spremenjenega) “Purple (H)P)ills”, ali pa headom prijaznejšega “Fight Music”. Zaključek albuma nam postreže z izjemnim “Girls”, Eminemovim solo skritim komadom. To je bil namreč čas začetka spora z Everlastom in Limp Bizkiti, kjer nam nazorno, jezno in predvsem emocionalno razloži zadevo in se loti omenjenih akterjev. Za kaj več pa enostavno morate preveriti sami, sigurno pa je to ena tistih plošč, ki nakazujejo v katero smer bi se lahko razvijal tudi mainstream zvok po koncu zlatega obdobja, žal pa se to ni zgodilo v takšni meri. Preveri!

DOLPOTEGNI ZADEVO TUKAJ!!!!
podpri artiste in kupi original tukaj!!!

Peace!

Share and Enjoy

Mojster kopanja in kreacije izjemnih soundov Ant pa je nato poskrbel za instrumentalno verzijo hiphoperske podlage, kjer je svoje vokale položil Slug in soustvaril zagotovo enega zanimivejših albumskih komadov dua, ki niso nikoli postali singli. Ta verzija pa zveni tako:

Peace!

Share and Enjoy

Tokrat nekaj za vse sladokusce hiphopa devetdesetih – tega albuma nikakor niste smeli spregledati. V primeru, da ste ga, pa zagotovo poznate ime, vsaj po zloglasnem sporu z ikono 2pac-om. Gre za – hardkor liricizem v enem svojih najsvetlejših trenutkov – kar bi lahko bil deskriptor tega albuma. Chinov klasični battle rap attitude s celo serijo ofenzivnih komparacij in metafor – ki niso namenjene kot neposredni dissi, pač pa kritizirajo vse bolj nepristen hip hop zvok v mainstreamu – je takorekoč ‘učni pripomoček’ za emsije, ki še v letu 2012 niso uspeli zgruntati, kaj dejansko vsebujejo pančlajni in strukturirani teksti. Že od samega štarta praktično uničuje konkurenco z brihtnimi najavami in poskrbi, da padejo nasmeški iz obrazov še tako dobro razpoloženih slavnostnih osebnosti. Dovolj je že uvodni primer iz samega štarta albuma v komad “Deliver”:

“…Goin back to Indiana, on the subway
Soul for real, “Missjones” is my “Usher” in church on sundays
Clear the runways, cause i’ma make you rappers my examples
Avoiding battling me like I’m Eazy-E’s blood samples
It’s me and Carey, nah never wrote no rhyme that’s ordinary
Won’t throw my life away on coke like Darryl Strawberry…”

To je seveda samo uvod v liricizem, ki nas čaka čez celotno ploščo. Že v sledečem singlu  “No Complex”, se ta zadeva nadaljuje – ekstremno veliko komparacij seveda, kar je morda največji minus, ampak Chino jih izklesa do potankosti, da jih z veseljem vrtimo vnovič in vnovič;

Underground for far too long but now I will be surfacin
Spray from my brain on the train — like Colin Ferguson
They say I go too far but pop radio playin me
Like FCC stands for — Fuckin Chino’s Crazy
But I make TLC stand for They Love Chino when I terrify
You’ll never eat Chili cuz I’m an arsonist like Left-Eye
But I can’t forget I, heard you say you’ll leave me deceased, PLEASE
That’s famous last words like the I Have a Dream speech
Beats fat like Melodie sweet like Bellamy
You’re gellin me more than niggas at PMD shows be yellin for E

Skozi celoten nabor komadov raper ne popusti in vse skozi meče pančlajne in besedne igre skozi katere pove svoj način zgodbe. Komad “Riiiot!”je tisti zloglasni komad, kjer je omenil 2paca (“By this industry, I’m tryin’ not to get fucked like 2Pac in jail“), kar je slednjega močno razburilo. To je tudi eden tistih redkih klasičnih albumskih projektov, ki so resnično jemali fokus na samega posameznika, ne pa cele ulice gostujočih prijateljev in sorodnikov – na omenjenem komadu se pojavi Ras Kass, gostje pa so še Gravitation in underground legenda Kool Keith na “Shabba-D0o Conspiracy”. Produkcija vsebuje raperju bližnje ljudi, ki so sodelovali z njim v zgodnjem ustvarjanju (B Wiz, Bird), prispevki pa sledijo tudi s strani DJ Homicide-a in Kutmasta Kurt-a. Radiu najprijaznejši je bil single “Kreep”, kjer Chino spet ni popustil v formi, vendar samo pokazal, da je bil zagotovo eden spretnejših liricistov, ki so se lahko odmaknili od klasičnih rapov o rapu in repali o resnični ljubezni, bolečini, kar je skozi soul semple samo še nadgrajeno.
Na tak način lahko izpostavljamo vsakega izmed komadov, ki jih ponuja ta prvenec, pa vendar bo vsak poslušalec sam hitro dojel, da je album bomba od začetka do konca. Chino XL je namreč eden tistih liricistov, ki jih sicer boli k****, vendar pa so ob tem izjemno inteligentni in znajo takšen odnos prikazati na višji ravni, ne pa samo tavati v generičnih uličnih scenah. Zagotovo pa vam bo ta album ponudil več battle-fokusiranih pančlajnov kot katerikoli drugi album. Splača se, poslušaj!

DOLPOTEGNI ALBUM TUKAJ!!!!

Peace!

Share and Enjoy

Žal moramo ponovno trositi slabe vesti. Po nekajletni borbi z rakom je bitko izgubil Adam Yauch, bolj poznan kot MCA, član ene izmed najuspešnejših hip-hop skupin vseh časov – Beastie Boys. Še minulo leto so se vrnili na sceno z odličnim albumom Hot Sauce Commitee Part 2, zjutraj pa je svet zajela žalostna novica o preminulem raperju. Vsi glasbeni ljubitelji se mu lahko poklonimo samo na edini način, ki ga poznamo: spomnimo se legendarnih del njegove skupine, ki je aktivno ostajala v vrhu preko 25 let.

peace…

Share and Enjoy

Leto ’95, eno najbolj priljubljenih med iskalci pristnega hip hop zvoka, je postreglo s celo serijo hudobij, med drugim tudi iz tabora Diggin In The Crates ekipe. Ob Fat Joe-u, Big L-u in Lord Finesse-u je svoj delež primaknil tudi najmanj prodoren dvojec, producenta Showbiza in raperja AG-ja. Fanta, ki sta precej glav navdušila z uspešnim prvencem Runaway Slave, sta se po nekaj letnem kreiranju večnega albuma vrnila v rizičnem času, saj je prenos subkulture v kvalitetne studijske ploščke dosegel vrhunec.
Medtem ko je Show poskrbel za bolj ali manj večinsko produkcijo drugega izdelka, je vodilni singel, ki je verjetnu raperskemu svetu tudi najbolj poznano delo dvojca, produciral nihče drug kot pa DJ Premier. Gre za komad “Next Level”, ki ga je mlajša populacija zagotovo spoznala z ikoničnim filmom 8 Mile.

Izbor gostov je po pričakovanjih ostal znotraj DITC ekipe, zagotovo pa je takrat skupina, tako v ožjem kot širšem pomenu, resno potrebovala studijski album, ki bi se lahko izenačil s skupinskim albumov tipa Wu-Tang Clan (edini ‘outsider’ med gosti je Method Man). Člani so namreč nadvladovali drug drugega v različnih posse-cutih in duetih. Raw sound nam prinese recimo “Neighbahood Sickness”, kjer je gost pokojni Party Arty, kjer ga ob izjemni kemiji in kontrastu grobega vokala, s svojim ležernim vokalom prereže AG:

“…you think you’re nice, right? Then grab the mic and try to flow with me
its a shakedown, no ends when I’m in town
wear my fake smiles since I put them corny Timbs down
Im hysterical when it comes to the lyrical
U want to get physical? That’s a Goodfella ritual,
get with you? Yeah, I can get with ya
step to me, AG, it besta be for my signature…”

Na drugi strani pa je spet čas za goste, da zablestijo – kot rečeno, je bila jakost članov neverjetna, vsak pa je bil sposoben dostaviti boljši rap od drugega. Takšen komad je recimo “Add on” kjer gostujeta D-Flow in Lord Finesse. Sploh slednji od samega uleta poskrbi za enega vrhuncev gostujoče konjenice:

“…it’s Lord Finesse the rhyme vet,
Like Biggie, I’m +Ready to Die+, but it aint my fuckin time yet,
I bring the noise like static, I cause havoc,
when I grab the mic, I pack a party like traffic,
you know my style I got the hip sound,
I should be a construction worker, the way I’d be tearing shit down…”

Prodajno je album z malo promocije seveda krepko zaostal za drugimi člani skupine, vendar mu to nikakor ne vzame vrednosti. Klasičen Boom-Bap, brez cenenih mainstream zvokov, ki nam v glavnem servira celo serijo battle rim in se vsebinsko ne trudi biti nekaj posebnega. Najbrž ga tudi slednje naredi prav toliko bolj zanimivega kot večino njegovih ‘vrstnikov’. Kemija med Showom in AG-jem pa je bila na vseh njunih kreacijah vedno pristna in skrbela za izvrstne izdelke sredine devetdesetih. Za kaj več, pa si ga enostavno morate zavrteti takoj!

DOLPOTEGNI ALBUM TUKAJ!!!!

Njoy!

Share and Enjoy

Večno v senci in nikoli povsem na vrhu – nekaj s čemer se je Dee Dee soočala celotno kariero. V senci svoje veliko bolj znane sestre Dionne seveda. Ves talent, ki je očitno zajel celotno družino (njena teta je bila recimo legendarna Cissy Houston, mama ikonične Whitney Houston), ji je, ob nekaj zanimivih poskusih pri manjših založbah, zagotovil pogodbo z Mercury Records. Kljub temu pa je zmeraj ostajala zadaj za svojo starejšo sestro, ki je pobirala večji delež popularnosti. Ob svojem štartu med ‘velikimi’ je hitro posnela klasični material za to ploščo, katero je sprva začinila z istoimenskim singlom “I Want To be With You”. Kasneje se je izkazalo, da je bil to tudi njen največji hit, sledila pa mu je verjetno najbolj poznana pesem njene kariere “I’m Gonna Make You Love Me” (predvsem zaradi tega, ker so jo potem pokrili the Supremes in the Temptations). Precej izvirnega materiala, ki ga je uspela pridobiti Warwickova za svojo debitantsko ploščo in zgodnja leta na Mercury-jevem imprintu Blue Rock, se je kasneje uspelo realizirati v relativne uspešnice, na njeno žalost pod tujo izvedbo. Tako so recimo imeli svojo uspešnico v posnetku “Gotta Get A Hold of Myself” pri skupini Zombies. Ne glede na vse to, pa je čas, ko so singli prednjačili in so plošče večkrat pomenile kompilacijski nabor najboljših posnetkov nekega obdobja, prinesel odlične selekcije kompozicij – med njimi tudi Warwickovo mlajšo sestro, ki bo za vedno ostala spregledana. Vsekakor je to ena tistih poslastic za glasbene sladokusce in ljubitelje prave Soul glasbe; zagotovo boste prepoznali katerega izmed originalov, ki so se znašli v cover oblikah kot singli pri vaših najljubših in predvsem mlajših artistih. Za nameček pa so dodane v paket še redkosti in ne-albumski posnetki, ki jih je Dee Dee posnela v času snemanja prvih plošč za Mercury (pod C in D stranjo albuma). Preverite!

DOLPOTEGNI ZADEVO TUKAJ!!!!

peace!

Share and Enjoy

Konkretnejši začetki tega tria so se pričeli z bliskovitim prodorom Bad Boy Recordsov pod volanom, ki ga je vihtel Sean “Puffy” Combs. Se spomnite Biggijevega hita “Juicy”? Ali pa originalne verzije “One More Chance”? Ta skupina je namreč odgovor na vprašanje, kdo neki je prispeval vokale pri refrenih. Prvič so s solo materialom opozorile z debitantskim singlom “Can’t You See”, ki je ob pomoči hit filma Bad Boys in Notoriousovega gostovanja končal tik pod vrhovi lestvic. Combs je ob svojem standardnem naboru Hitmen ekipe poskrbel za časovno usklajeno produkcijsko ploščo, ob tem je veliko pripomogel še Raphael Saadiq, ljubljenec našega bloga. Slednji je še posrkbel, da so se pisci konkretneje podvizali pri kreaciji komadov. Album je tako ponudil ljudstvu točno to kar so hoteli – nekaj klasičnih soulful komadov s pridihi mainstream R’n'B-ja, ki je konec devetdesetih še zadnjič resnično dosegel širino v kvalitetnih artistih. Prodaja v več kot v milijon izvodih samo v ZDA in trije zlati singli so samo začinili uspeh, ki je takrat zajel Puffovo založbo. Na ta album smo danes praktično pozabili, kot na večino muh enodnevnic devetdesetih – čeprav so dekleta uspela pred zaključkom kariere skupaj spraviti še eno ploščo, ki pa ni dosegla takšnega blišča kot prvenec, kljub temu, da so na njej verjetno demonstrirale celo večjo zrelost. Več preverite sami.

DOLPOTEGNI ZADEVO TUKAJ!!!!
Podpri artiste in kupi original tukaj!!!

PEACE!

Share and Enjoy