"Pozabi Ameriko" – Kanada #3
Saukrates – The Underground Tapes (1999)
Big Sox, kot ga nekateri kličejo, danes pa znan zgolj po svojem lanskem triu z Redmanom in Method Man-om (kjer zanimivo niti ne repa), je v prejšnji dekadi veliko pripomogel k razvoju Kanadskega hip hopa. Ustanovitelj Capitol Hill Music je sebe potisnil v ozadje in produciral z največjimi kanadskimi imeni na področjih R’n'B-ja in hip hop kulture – med drugim Chochlair, Kardinal Offishall, K-Os ter tudi Nelly Furtado. V zgodnjih devetdesetih, ko je bil rap še na vrhuncu, je izdal nekaj svojih prvih vinilskih singlov in malih plošč, “Still Caught Up“, s katerimi je požel veliko zanimanja, sploh zaradi dovršene produkcije, ki je zelo spominjla na takratno njujorško sceno. Najbolj je odmeval tako leta ’97 v ZDA izdan “Brick House EP” z odličnim “Father Time” komadom, preko katerega je dobil podporo tudi s strani ameriških reperskih kolegov. Koncem 90ih je tako le uspel zbrati nekaj svojih posnetkov, ki bi morali tvoriti album, ki ni bil nikoli izdan, saj so pri Warner Bros. Music (kot že znano v reperskih krogih) z njim prekinili pogodbo, na koncu pa dobil podobo neizdanih posnetkov, kljub temu, da gre za zaresen album.
Soxovo odličnost na mikrofonu je videti z odlično kemijo tudi med gostujočimi artisti – navabil je same odlične goste z različnih koncev ZDA, iz zahoda še lačnega in učinkovitega Xzibita, iz vzhoda Juice Crew legendo, Masta Acea, Pharaoh Monch-a ipd. Seveda je vključil zraven še neslišanih posnetkov tudi nekaj materiala, ki je bil star že po dve leti, med drugim remix odličnega “Innovations“, kjer se originalni artisti (2 Rude) niti ne pojavijo, produkcija pa je nekoliko slabše izvedena, zadovolji pa boljša verzija pesmi “Play Dis” kjer mu ob boku stoji še ena legenda, Common. Na t.i. singlu, kjer govori o finančnih pomanjkljivostih in o temu kako je potrebno ostati zvest samemu sebi in se ne prodati, opravi odlično svoje delo tudi na refrenu, katerega odpoje sam. S tem se uvrsti med redke reperje, ki znajo uporabljati svoj vokal uspešno tudi v pevski namen (zraven Cee-Lo-ja in Tonedeffa za primer). Vsekakor smola, da se ni kompleten pričakovan album nikoli izdal, na tej verziji pa boste slišali nekatere “underground klasike”, ki so učvrstile Soxa kot kralja s svojim gritty/grajmi/jazzy stajlom produkcij in intelegentnim pristopom ter samozavestnim in vrhunskim flowom na mikrofonu. Preverite!
Peace!
