“Pozabi Ameriko” (VIII) – Anglija #3
Dynametrix – A Measure Of Force (1994)
Na vsake nekaj časa najdeš izven Amerike kakšen album/mixtape/EP, ki te prepriča v to, da se je cela kultura hiphopa v devetdesetih res lepo razširila v večino svetovnih metropol. Tokrat je razlog za moje navdušenje prišlo izpod rok in iz ust angleške skupine Dynametrix, ki šteje tri člane – Master Best:The Phantom, 0026 ter dežurnega producerja ter občasnega rapperja Ace Shazamme-a.
The Phantom, ki je posnel tudi solo plato, je tisti iz trojice, ki je najbolj poslušljiv ter najboljši liricist – on na uvodnem komadu razloži zadevo:
One plus one equals three
It’s hard to understand me when I equate my poetry
A mirror effect, cos the rhyme will reflect
A different part of me – a side you don’t wanna see
but I’ve lived your life, died as you, came back as me
So I know the geography of your destiny, the density, the degree
Of life around your body, the vibration, I know the frequency
So when the ground shakes heat, I make it firm
I know how to teach and in turn I know how to learn
I look at the world I see politics, break it down
Religion as well, is there a heaven or a hell?
A Devil and a God, good and evil
Are these the last days, are we the last people?
You should have been born with no ears and no eyes
Cos you don’t wanna hear, you can’t shed a tear
That’s why I still remain in the brain so do your research
You’ll find out from a flow called silver birch
I can be hot like summer or cold like winter
…I’m the Equator
Torej, leta 1994 so izdali na Kold Sweat založbi [ki je bila zelo usmerjena v rap] tale album, poln jazzy samplov, ki je bil kar pomemben kar se tiče razvoja britanskega rapa. Nekakšna Leva Scena plata, če primerjamo z našo rap sceno. Celo instrumentalne skite imajo gor, kar je sicer škoda, ker so meni osebno preveč zakon, da ne bi kdo rapal čez…
In o čem rapajo? To je tista tipična emulacija The Ultramagnetic MC’s shiota, dosti conscious abstraktnega rapa… par funky party komadov je sicer standard za tisti čas, drugače se pa ne bojijo biti drugačni od takratne scene, že z samim bolj umirjenim zvokom za angleško sceno, vidi se pa tudi, da jim stil ’80 zelo sede, veliko lahkotnega battle rapanja. Zelo všečno. Kool Keith in kompanija je lahko ponosna, primer: naslovni komad. Meni je carsko, če ti je to kul, potem ne moreš falit. Sicer sem mnenja, da so nekateri komadi preveč mirni, tako da so Shadow in pa Crack the Mic feat. Jump Steady toliko bolj izpostavljena, vseeno pa te album popelje v neki drugi čas, ko se je še samplalo na veliko, ko so skreči bili skoraj na vsakem komadu, ko je cel svet nastavil uho razvijajoči se glasbi in ko so se kljub zajebanim hinavskim založbam se ven spuščali taki izdelki, kjer so želeli MCji samo rapati zaradi rapa samega. Priporočam pravim old skul navdušencem!
