
Leto ’95, eno najbolj priljubljenih med iskalci pristnega hip hop zvoka, je postreglo s celo serijo hudobij, med drugim tudi iz tabora Diggin In The Crates ekipe. Ob Fat Joe-u, Big L-u in Lord Finesse-u je svoj delež primaknil tudi najmanj prodoren dvojec, producenta Showbiza in raperja AG-ja. Fanta, ki sta precej glav navdušila z uspešnim prvencem Runaway Slave, sta se po nekaj letnem kreiranju večnega albuma vrnila v rizičnem času, saj je prenos subkulture v kvalitetne studijske ploščke dosegel vrhunec.
Medtem ko je Show poskrbel za bolj ali manj večinsko produkcijo drugega izdelka, je vodilni singel, ki je verjetnu raperskemu svetu tudi najbolj poznano delo dvojca, produciral nihče drug kot pa DJ Premier. Gre za komad “Next Level”, ki ga je mlajša populacija zagotovo spoznala z ikoničnim filmom 8 Mile.
Izbor gostov je po pričakovanjih ostal znotraj DITC ekipe, zagotovo pa je takrat skupina, tako v ožjem kot širšem pomenu, resno potrebovala studijski album, ki bi se lahko izenačil s skupinskim albumov tipa Wu-Tang Clan (edini ‘outsider’ med gosti je Method Man). Člani so namreč nadvladovali drug drugega v različnih posse-cutih in duetih. Raw sound nam prinese recimo “Neighbahood Sickness”, kjer je gost pokojni Party Arty, kjer ga ob izjemni kemiji in kontrastu grobega vokala, s svojim ležernim vokalom prereže AG:
“…you think you’re nice, right? Then grab the mic and try to flow with me
its a shakedown, no ends when I’m in town
wear my fake smiles since I put them corny Timbs down
Im hysterical when it comes to the lyrical
U want to get physical? That’s a Goodfella ritual,
get with you? Yeah, I can get with ya
step to me, AG, it besta be for my signature…”
Na drugi strani pa je spet čas za goste, da zablestijo – kot rečeno, je bila jakost članov neverjetna, vsak pa je bil sposoben dostaviti boljši rap od drugega. Takšen komad je recimo “Add on” kjer gostujeta D-Flow in Lord Finesse. Sploh slednji od samega uleta poskrbi za enega vrhuncev gostujoče konjenice:
“…it’s Lord Finesse the rhyme vet,
Like Biggie, I’m +Ready to Die+, but it aint my fuckin time yet,
I bring the noise like static, I cause havoc,
when I grab the mic, I pack a party like traffic,
you know my style I got the hip sound,
I should be a construction worker, the way I’d be tearing shit down…”
Prodajno je album z malo promocije seveda krepko zaostal za drugimi člani skupine, vendar mu to nikakor ne vzame vrednosti. Klasičen Boom-Bap, brez cenenih mainstream zvokov, ki nam v glavnem servira celo serijo battle rim in se vsebinsko ne trudi biti nekaj posebnega. Najbrž ga tudi slednje naredi prav toliko bolj zanimivega kot večino njegovih ‘vrstnikov’. Kemija med Showom in AG-jem pa je bila na vseh njunih kreacijah vedno pristna in skrbela za izvrstne izdelke sredine devetdesetih. Za kaj več, pa si ga enostavno morate zavrteti takoj!
Njoy!