Albumi leta 2010! #4
Zadnji sklop kandidatov spet ponudi z zelo močnim rosterjem. Seveda je bilo težko izbrati okoli petnajst “nominirancev”, toda za te so v ekipi padli predlogi, seveda pa bomo na kratko omenili tudi morebitne favorite, ki se niso uvrstili med najbolj vroče, vendar v prihodnjih prispevkih;
Roc Marciano – Marcberg
Roc je hip hop ljubiteljem verjetno bolj znan iz skupine The UN, katero je osnoval že leta 2001, starejšim pa tudi kot član Flipmode Squada, katerega voditelj je Busta Rhymes. Zgodnji Marcianovi posnetki sežejo še nekoliko dlje na različne radio freestyle sesije in celo prvi izdani singl leta 1997. Vsa ta leta pozneje pa se je Rocko le pojavil s samostojnim debijem – in to v kakšnem slogu! Produkcijo, ki je sicer precej minimalistična, je v celoti izvršil sam, ko se je nekaj mesece pred začetkom snemanja lotil MPC-ja. Ne glede na to, da je seveda nekako zaostal v stiku s časom (če primerjamo napredne produkcije Big Boia in Kanyeta recimo) se oddolži s svojimi vrhunskimi teksti in liričnimi sposobnostmi, ki v bistvu naredijo produkcijo ne tako pomembno za prebavljanje komadov, ampak so tudi minimalni vložki dovolj dobri za naša že razvajena ušesa. Zanimanja po tem ploščku so še dodatno narasla, pozitivna pričakovanja, katere je ponudil “Snow”, pa je s plato popolnoma opravičil. Gostovanja je praktično opustil, z izjemo pesmi “We Do It”, kar pa je edino dobro, saj dobimo celoten vpogled v njegov raw & Gritty style. Zanimivost Roca je, da je na tem albumu tudi ogromno referenc s shrano (tako se nekako znajde neko omenjanje hrane v vsakem komadu, torej je bil lačen v obeh pomenih, ha…), kar je spet prvi taki album po Iron Manu Ghostface-a (1997) – seveda ni vse dobesedno mišljeno, uporabi jih v umetniškem jeziku, tudi kot prispodobe, da ne bo kdo mislil, da je enostavn food-dropping. Preverite plato, lirično je zagotovo eden večjih dosežkov leta 2010.
DOLPOTEG ALBUMA TUKAJ!!!
KUPI ORIGINAL TUKAJ!!!
Shad – TSOL
Med hip hop glavami je bil Shadov tretji album zagotovo ena najbolj pričakovnih stvari v letu. Po treh letih zatišja, se je nenadoma vrnil s singlom “Yea I Get It”, s katerim je spet opozoril nase – kar je bilo glede na preteklo delo dovolj, pokazal pa je, da je še zmeraj odličen. Seveda, je marsikdo kasneje ugotavljal, da je ta album njegov najslabši, kar pa je težko reči – prvenec je namreč že nekako povsem druga stvar, da bo pa presegel svoj sofomorski izid The Old Prince…, pa je tudi bilo brezveze pričakovati. Seveda, to NE pomeni, da je album slab, nasprotno, album je spet eden boljših, inovativnejših in eden takšnih, kjer MC pokaže svoje sposobnosti skozi celotno sliko, poudari svojo versatilnost, katera ni pri Shadu niti za moment dvomljiva. Tokrat je šel še nekoliko dlje pri produkcijah in sodeloval s povsem drugimi ljudmi kot na prejšnjih platah, kjer je precej stvari produciral sam – na neverjetno bengerskem z modern rock vplivi baziranem “We, Myself & I” je prepričal kritike, da zna ustvariti tudi hardkor komade, kar je samo še dodalo na njegovi vrednosti. Še zmeraj daje precej fokusa na socialno tematiko (“At The Same Time”), vendar je izbranih dovolj tem, da prav nobena ne začne najedati. Produkcijsko prav tako ni uspel nadgraditi prejšnje plate, vendar so poskusi s prej omenjenimi elementi precej dobrodošli, škoda pa edino, da jih ni nekoliko več, saj se Shadu prilega praktično vse, česar se loti. Ne verjamete? Potem obvezno preverite diskografijo tega Kanadčana, začnite pa kar z najnovejšim CD-jem.
DOLPOTEG ALBUMA TUKAJ!!!
KUPI ORIGINAL TUKAJ!!!
The Left – Gas Mask
Apollo Brown je verjetno eden tistih v igri, ki se bodo zapisali med zmagovalce leta, saj je ne samo uspel izdati odličen solo material, pač pa tudi material z novo ustaljeno skupino The Left. Sotvorec tretjine grupe, kjer se mu pridružita DJ Soko in Journalist 103 je tudi glavni za “glasbeni vajb”, pa da ne dolgovratimo, skupina je verjetno ena najboljših ne-solo zadev v pravkar preteklem letu. MC Journalist je tista sila, ki diktira z besedami, medtem ko je Apollo napram prejšnjim delom precej odrasel in se razmejil od tistih časov, ko je hotel biti podoben J Dilli, njegovemu idolu, sploh lokalni legendi – skupina je iz Detroita. Journalist na drugi strani je precej bolj sveže ime in je dobil priložnost ob pravem trenutku – Kemija na albumu med producentom in reperjem je več kot razločna, kar pomeni, da je g. Brown dejansko imel precej vložka tudi pri tem delu nastajanja plate. 103 se že na uvodnem komadu dokaže s samozavestnim deliverijem in sicer konstantnim – a efektivnim flowom. Brez nepotrebnih populstičnih vložkov razloži zadeve, take kot so – kar je v tem primeru izpadlo zelo dobro, tudi gostje pa ne zmotijo toliko slike njega kot vrhunskega emsija. na “Statistics”, kjer se mu pridruži lokalna favoritka Invincible, dejansko oba izmenjata dva boljših verzov na tem izdelku, sama pa spet vzbudi pričakovanja pred njenim drugim albumom, ki bo, ob morebitnem team-upu z Apollom verjetno zelo zanimiva zadeva. A kaj več pisati o tej plati, ki si jo bo marsikdo zapomnil kot njemu najljubšo iz 2010, preverite, užitki zagotovljeni!
DOLPOTEG TUKAJ!!!
KUPI ORIGINAL TUKAJ!!!
The Roots – How I Got Over
Treba je priznati Questlove-u in Black Thought-u, da enostavno ne znata odnehati. Dve leti po zadnjem albumu, je nato prišel še ta album, ki je spet napovedal še en album in še različne druge projekte. Black Thought bo očitno vso kariero preživel skupaj z bendom brez samostojnega izdelka – in s tem ni čisto nič narobe, kajti ravno ta bend ga je naredil takšnega kot je. V praktično 20 letih se prav nobena skupina ni uspela tako obdržati skupaj, niti ni uspela storiti česar podobnega; kvečjemu je šlo za slabe poskuse “rockanja” ob repu. Tokrat so se Rootsi vrnili z odličnim repertoarjem komadov in zlahka presegli njihov sprva zadnji album (Rising Down, 2008). Sedaj so nam postregli s precej bolj umirjeno atmosfero na zgoščenki, več je materiala, ki je laid-back in enostavno rečeno, “za čilanje”. In oh, kako odlični so v tem kar delajo! Resda se je Thought malo upešal po dveh dekadah, toda odlično mu pripomorejo gostujoči izvajalci, katere ljubitelji tovrstnih melodij najbrž poznate, če pa niste, si boste zagotovo ob tem albumu zapomnili vsaj katerega izmed njih ter pobrskali za materialom (npr. Blu, Phonte…) , saj ga “žgejo” na smooth način od “The Day” pa do resničnega bengerja kot je “Web20/20. Popolna osvežitev na sceni, pa se je vse skupaj kar se tiče produkcijskih vrednosti od njihovega prihoda spremenilo drastično vsaj 5, 6 krat. Kdor ne more skozi ta album si verjetno dela škodo, sploh pa, komur Black Thought ni bil kul s svojo prezenco za živimi instrumentali, tista oseba je verjetno pozabila poslušati tudi lep spekter kultnih in klasičnih hip hop plat – Rootsi so definitivno ena najboljših stvari, ki se je tej zvrsti zgodila…ne spati!
DOLPOTEG TUKAJ!!!
KUPI ORIGINAL TUKAJ!!!
Share and Enjoy
5 odgovorov v “Albumi leta 2010! #4”
Trackbacks/Pingbacks
- Niso bila ravno 90ta… #10 - [...] sam sebi], lanska The Left ter kolaboracija med Celph Titledom ter produserjem Buckwildom [klikni tu ter tukaj, če še ...
Roc & Roots >>>>> Shad & The Left
Shad je tematsko boljši kot bilokdo, sploh raznolik ni bil noben v letu toliko…the left je pa true bangin shit, besides, what’s your point, nikjer se ni reklo da je nekdo boljši/slabši, itak pa je omenjena višja raven prvih dveh
preferiranje?
Hip hop glave so zmedene zaradi preveč brejkanja na glavi, če resno mislijo, da TSOL ni SUVERENO Shadov najboljši album.
Tako osebnih stvari, ki se prepletajo z zrelostjo ni bilo v rapu odkar je izšel Below Heavens.
Pa tudi How I got over > Rising Down tk tk, yo.
TSOL nikoli ni bil in nikoli ne bo Shadov najboljši album, s prejšnjo plato je zmagal na vseh linijah, tu je nekaj pomanjkljivosti… How I got over pa je tudi spisano, da je presežen ^^