Skoraj neverjetno je dejstvo, da o Lauryn Hill, ameriški pevki z božanskim glasom, še nismo pisali. A za vse je enkrat prvič in tokrat ste prišli na svoj račun tudi ljubitelji hip-hopa.
Lauryn Noelle Hill se verjetno najbolj spomnite po hip-hop skupini Fugees, kjer je pevka pričela svojo zgodnjo kariero. Takrat so jo klicali še “L Boogie”, saj je v neki točki obstoja skupine pričela s pisanjem rap verzov. Njen glas je postal svetovno znan s priredbo komada “Killing Me Softly with His Song”, katerega original poje Roberta Flack.
Leta 1997 je pevka pričela s produkcijo svojega prvega albuma, The Miseducation Of Lauryn Hill, ki je izšel pod založbo Ruffhouse Records. Naslov albuma je pevka izbrala zaradi knjig “The Mis-Education of the Negro”, katere avtor je Carter G. Woodson in “The Education of Sonny Carson”, ki je avtobiografija Sonny Carsona.
Kar nekaj pesmi na albumu govori o njenem odnosu s skupino Fugees. Komad “I Used to Love Him” govori o razpadu zveze, ki sta jo imela Lauryn in Wyclef Jean, medtem ko komad “To Zion”, govori o njeni odločitvi, da bo obdržala svojega prvega otroka, čeprav so jo drugi takrat spodbujali, da naj naredi splav. Lauryn med komadi zlahka prehaja iz petja v rap, pri tem pa nas verjetno najbolj očara njen glas, kot tudi stil glasbe, katerega si zlahka lahko zamišljamo kot neko mešanico novodobnega in old school hip-hopa, soula in R&B-ja. Zanimiv je tudi albumov intro, kjer lahko slišimo učitelja, ki preverja prisotne učence. Učitelja je igral Ras Baraka, takratni politik in poet. Takoj za introm lahko slišimo komad “Lost Ones”, ki je leta 1998 postal prvi pevkin singel. Iz njega lahko precej hitro slišimo, da je namenjen njeni bivši ljubezni, Wyclefu. Njen drugi singel je postal komad “Doo Wop (That Thing)”, ki je dosegel prvo mesto na Billboard Hot 100 lestvici. Ostali singli s plate so “Ex-Factor” (kjer lahko slišimo sampl komada “Can It All Be So Simple”), že prej omenjeni “To Zion” in “Everything Is Everything”.
Plata je doživela velik uspeh, kar pravzaprav ni nič presenetljivega, saj toliko emocij na eni plati že dolgo ni bilo moč slišati. Všeč mi je dejstvo, da je Lauryn za prepoznavnost uporabila svoj vokal, kot tudi to njeno agresijo, katero lahko poslušalec začuti skozi komade. Pevke v tistih časih niso bile dovolj prepričane v svoje vokalne sposobnosti, zato je pri njih prednjačil material s precej bolj seksualno vsebino, kar pa za Lauryn ne velja. To je vsekakor ena izmed tistih plat, ki se jih poslušalec ne naveliča takoj in potrebuje kar nekaj časa, da dojame pravi pomen njenih besedil. Spodaj vam prilagam link za dolpoteg.
Enjoy!